ŽIVLJENJE, TELO, DUŠA
Kaj je življenje? Ali je naše življenje samo obdobje med začetkom in koncem zemeljskega življenja, med rojstvom in smrtjo, med obema neizogibnima dogodkoma, ki sta za vse nas povezana največkrat z težavami in pogosto z bolečinami? Kaj res ne moremo reči o življenju nič drugega, kot da je človek spočet, da se razvija v materinem telesu do rojstva, da živi nekaj desetletij, da umre in je pokopan ter se razkroji zopet v svoje materialne sestavine? Ali je duša samo produkt zemeljskega telesa in premine skupaj z njim? Ali je organizem določen le z dednimi zasnovami staršev in prednikov, telo, ki se razvija in gradi po zakonih dednosti?
Življenje je ena od oblik energije. Tako kot naši znanstveniki še danes ne morejo jasno določiti od kod prihaja energija, zakaj in kako obstaja, tako ne morejo razložiti tudi življenja, samo opisujejo ga.
Človeško telo je bilo že v davni preteklosti uganka. Ljudje so ga skozi stoletja zelo podrobno raziskovali in analizirali. Posamezni deli telesa, zgradba telesa, struktura okostja, mišic,…Tudi govor, misli in ostale psihične sposobnosti človeka so bile teme raznih raziskovalcev in psihologov. A nekatere parapsihološke sposobnosti človeka so vendarle ostale nepojasnjene tudi v današnjem času.
Vsak od nas ima v sebi dušo. Vsi življenjski procesi izvirajo iz duše. Skozi dušo priteka božanska energija v fizično telo in ga poživlja. Duša je ‘knjiga življenja’. V njej je vse spravljeno. Tudi, ko odloži zemeljsko telo, ostane v njej vse, kar je človek nekdaj občutil, mislil, govoril in delal. To pomeni, da v duhovna območja vzamemo s seboj našo identiteto, našo zavest, naše napake in slabosti, modrosti in znanja iz tega in preteklih življenj, vsega kar se je naučila od svojega nastanka pa do tega trenutka. Žal pa se velikokrat zgodi, da se od svoje duše odmaknemo. Negativnosti bremenijo našo dušo, jo zasenčijo in zatemnijo. Pozitivno mišljenje in delovanje pa dušo osvobaja in osvetljuje.
Naša najvažnejša naloga naj bi bila, da bi ob koncu življenja imeli pozitivno bilanco, torej dušo, ki je rešena vseh bremen in zaslepljenosti. Pomembno je kaj vzamemo s sabo iz tega življenja. Pomembno je koliko je naša duša temna ali svetla, kajti to določa nadaljnjo pot naše duše po naši fizični smrti. Naše življenje na Zemlji je čas šolanja in učenja. Ta čas naj bi izkoristili. Če naša duša ne doseže učnega cilja tega življenja, bo moral človek v naslednjih življenjih na Zemlji reševati iste naloge, dokler ne bo rešil vseh in vsega poravnal. Zato je naša naloga v življenju , da spremenimo vse negativno v pozitivno, tako da bo v življenjski knjigi ob koncu samo še pozitivna bilanca.
Smrt je naše ponovno rojstvo, pri katerem se rodimo brez fizičnega telesa in v svetu, v katerem je več ljubezni, kot jo premoremo vsi ljudje skupaj. Smrt je rojstvo in rojstvo je smrt. S smrtjo ni končana naša življenjska pot. Smrt so vrata, skozi katera se nadaljuje pot na drugo raven bivanja. So vrata za življenje, ki bo tem svetlejše, čim bolj zavestno je človek premagal naloge v zemeljskem življenju. Smrt je postaja na poti naše duše k popolnemu življenju. Ko spoznamo kaj življenje resnično je, tedaj smrt ni ni več grozna. Realnost našega življenja se nadaljuje, sami pa odločamo kako.
Že tisočletja je vprašanje posmrtnega življenja ena izmed najbolj spornih in skrivnostnih tem, ki buri duhove pisateljev, filozofov, znanstvenikov in drugih. Dokazov za to je veliko. Nekateri segajo v obdobje pred našim štetjem, drugi pa so iz novejšega časa. Že v megalitskem obdobju (okrog leta 3000 pr.n.št.) so ljudje opravljali razne verske obrede, ki so temeljili na čaščenju bogov, njihove prošnje pa so se nanašale tako na zemeljsko življenje kot tudi na življenje po smrti.
REINKARNACIJA
Reinkarnacija pomeni različnim ljudem različne stvari. Je teorija, filozofija, verovanje in način življenja. Pojasnjuje številne, sicer nerazumljive pojave v življenju. Odpira vpogled v naše številne individualne razlike. In kar je še pomembneje, reinkarnacija zagotavlja model za vedenje in življenje, ki temelji na osebni odgovornosti. Smo gospodar svoje usode. Zato smo danes plod svoje preteklosti in da je tisto, kar bo jutri, odvisno od tega, kako živimo danes.
Dobesedno reinkarnacija pomeni vrnitev v snovno telo. Gre za prepričanje, da duša po smrti zapusti eno telo in se začne pripravljati na vrnitev v življenje v novi obliki. Okoliščine te vrnitve, okolje in podobno, določata posameznikova rast in napredek v prejšnjih življenjih. Osebnost je v vsakem življenju sinteza vsega, kar se je dogajalo prej, znova pa se rodi v okolje, ki ji bo omogočilo čim ugodnejši nadaljnji razvoj in rast. Zato bodo okoliščine našega ponovnega rojstva toliko ugodnejše, kolikor bolje bomo živeli svoja življenja. Duša se tako dolgo ponovno rojeva v svetu dobrega in zla (samsara), dokler se ne osvobodi spon nenehnega rojevanja in umiranja, kar doseže takrat, ko zraste na tak nivo osebnostnega razvoja, da se ji ni več potrebno utelešati.
KAKO DELUJE REINKARNACIJA
Reinkarnacija je dejansko sestavljena po univerzalnem sistemu dejanj oziroma karme, ki je za vse ljudi enak. Ob smrti namreč vsevedna zavest vpliva na sistem, kje se bomo ponovno rodili, kakšno telo bomo imeli in kdaj bo nastopilo ponovno rojstvo. Vsekakor pa ob smrti sodimo sami sebi, vendar ne na takšen način, da bi sebi dali bonitete, saj gre za neodvisno sodbo, ki deluje po takšnem sistemu, kakršni smo sami v življenju, kjer se seveda upošteva celoten kompleks vseh preteklih dejanj, besed in misli.
Reinkarnacija ima brez dvoma svoj pomen, zato v Budizmu pravijo, da je vse povezano v smislu praznine neodvisnega obstoja, o čemer je govoril tudi Einstein. Nikjer na tem svetu ne obstajajo stvari, ki bi bila neodvisna od drugih stvari. Vse je povezano, tako v materialnem kot duhovnem smislu. Dobro vemo, da je energija večna, kar pomeni, da jo ne moremo uničiti, le spreminja lahko svojo obliko. Podobno velja za naše življenje, saj sta rojstvo in smrt sestavni del vsakega življenja, zato imamo nenehni krog v katerem živimo.
NAČRTOVANJE PRED ROJSTVOM
Pred rojstvom se poglobljeno pogovorimo s svojimi duhovnimi vodniki ter drugimi dušami s katerimi si bomo delili utelešenje. Razpravljamo o lekcijah, ki bi jih radi osvojili in o načrtih kako se bomo učili.
Duše, ki se nameravajo utelesiti se zberejo v prostor, sveti krog, da bi se pogovorile. Zraven pa je manjši prostor kjer vodniki spremljajo načrtovanje. Če jih pokličejo, da bi jim svetovali stopijo v glavni prostor, preglednico, s katero načrtujejo različne scenarije za naslednje življenje.
ZAKAJ SE UTELESIMO
Načrtovanje, ki ga opravimo pred rojstvom ima daljnosežen vpliv in je zelo podrobno. Zajema izbiro življenjski izzivov, težav. Izberemo si starše (oni pa nas) kdaj in kje se bomo utelesili, šole v katere bomo hodili, domove, v katerih bomo živeli, ljudi, ki jih bomo srečali ter odnose, ki jih bomo imeli.
Če se vam je kdaj zazdelo, da že poznate nekoga, ki ste ga pravkar srečali, to najbrž drži. Ta oseba je bila verjetno del vašega načrtovanja pred rojstvom. Kadar se vam kraj, ime, podoba ali izraz zdijo nenavadno znani, ko jih prvič vidite ali slišite je ta domačnost pogosto odsev bledega spomina na to o čemer ste razpravljali pred utelešenjem. Občutek ‘deja vu’ pogosto pravilno pripišemo dogodku iz prejšnjega življenja, ampak številne takšne izkušnje so spomini na načrtovanjem pred rojstvom.
Ko vstopimo na raven Zemlje takrat v duhu pozabimo na svoj izvor. Pred utelešenjem vemo, da bomo izkusili takšno izgubo spomina ki si jo povzročimo sami.
Kot božanske duše želimo pozabiti na svoje pristne identitete, kajti obujanje spominov nam omogoči izrazitejše spoznavanje samih sebe. Da bi izkusili to poglobljeno zavedanje, zapustimo snovni svet – svet radosti, miru in ljubezni, kajti tam ne izkusimo nobenih kontrastov, brez kontrastov se ne moremo v celoti spoznati.
Predstavljajte si svet v katerem je samo svetloba. Če niste nikoli izkusili teme ne moremo prav dobro razumeti in ceniti svetlobe. Kontrast med svetlobo in temo vodi v globlje razumevanje, na koncu pa k obujanju spominov. Kaos na Zemlji okrepi naše spoštovanje miru. Žalost v dvojnosti nam omogoča, da bolje spoznamo veselje. Sovraštvo, ki ga nemara občutimo poglobi naše razumevanje ljubezni. Na Zemljo se reinkarniramo, da rastemo, da predelamo lekcije, ki nam jih do sedaj ni uspelo.
Pomembno je tudi to, da ima osebnost svobodno voljo. Življenjske težave lahko sprejmemo ali se jim upiramo. Zemlja pomeni raven na kateri osebnost odigra svojo vlogo, določeno v scenariju pred rojstvom ali pa gre svojo pot. Odločimo se kako se bomo odzvali jezno in zagrenjeno ali pa ljubeče in sočutno. Ko dojamemo, da smo načrtovali svoje težave, izbira postane jasnejša in precej preprostejša.
Ko smo v svojih snovnih telesih, naše duše komunicirajo z nami s čustvi in občutki.
Čustva kot so radost, mir, vznemirjenje kažejo, da delujemo in razmišljamo skladno s pristno naravo ljubečih duš. Občutki strahu in dvomov kažejo, da se to ne dogaja. Naša telesa so občutljivi sprejemniki (in oddajniki) energije, ki nam preko čustev in občutkov sporočajo ali je naše trenutno izražanje in početje skladno z našo pravo naravo.
ZAKAJ NAČRTUJEMO TEŽAVE
Življenjski načrti so pravzaprav oblikovani tako, da najprej izkusimo kdo nismo, šele potem se spomnimo kdo zares smo. To pomeni, da raziskujemo neubrane zvoke v svojih zemeljskih življenjih predno poustvarimo simfonijo Doma.
Takšni življenjski načrti omogočajo učenje z nasprotij. Vsak od nas je seme, ki je bilo posejano v trenutno vibracijo našega sveta. Ko z rastjo, ki so jo spodbudile življenjske težave dvignemo svojo frekvenco, od znotraj dvignemo tudi frekvenco sveta.
Ko sprejmemo določeno življenjsko težav, lahko prejmemo zdravilno energijo od tistih, ki so utrli pot.
Življenjske težave načrtujemo, da bi dosegli določene cilje. Eden od pogostih ciljev je zdravljenje, zdravljenje negativnih energij, ki so ostale nerazrešene iz prejšnjih življenj. Primer, da je bil nekdo v enem od utelešen prežet s strahom . Ob koncu tistega življenja lahko v njem ostanejo sledi energije strahu. Nizke energije strahu ni mogoče v celoti prenesti v nesnovni svet ki ima visoko frekvenco in v katerem bivajo duše, vseeno pa se lahko energijski ostanki prilepijo v drugi svet. Posameznik čuti to energijo ki kar vztraja in želi načrtovati novo življenje, v katerem se bo ozdravil z izražanjem ljubezni.
Prav tako načrtujemo izzive s katerimi uravnotežimo karmo.
Življenjske težave načrtujemo tudi z vidika osebnostne rasti.
Učenje v dušnem svetu spominja na delo v učilnici, življenje na Zemlji je podobno terenskemu delu, pri katerem uporabimo preizkusimo in okrepimo svoje znanje. Za dušo je to izjemna izkušnja.
Neglede na določene težave zajete v življenjskem načrtu, vsi načrti temeljijo na ljubezni.
Številne duše motivira tudi želja, da bi se spomnile ljubezni do sebe.
Ko vstopimo na snovno raven, smo ljubezen, ki je začasno skrita pred seboj. Ko se spomnimo kdo v resnici smo, naša notranja luč, naša ljubezen zasije da jo vsi vidijo.
NAUK O REINKARNACIJI IN KROG ŽIVLJENJ
Nauk o reinkarnaciji – nauk o vnovičnem rojstvu – je bil stoletja stvar vere ali posameznikovega osebnega prepričanja. Šele v drugi polovici 20. stoletja so se tega vprašanja sistematično lotili tudi znanstveniki. Njihova raziskovanja so šla v tri smeri; prvi so se oprli na obsmrtne izkušnje, drugi na pričevanja otrok, ki trdijo, da se spominjajo preteklega življenja, in tretji na izkušnje, pridobljene ob pomoči hipnoze.
Nauk o reinkarnaciji v takšni ali drugačni obliki podpirajo številne druge vzhodne religije, na čelu z budizmom. Govori o tem, da je človeška duša nesmrtna in podvržena naravnemu zakonu o vzroku in posledici: vsak žanje tisto, kar je sejal, neizravnane posledice pa se v obliki karme (dušne krivde) prenašajo naprej. Da bi dosegla svoje očiščenje, mora duša skozi ciklični proces neprestanih rojstev in smrti v fizičnih telesih, dokler ne doseže prvobitne popolnosti, izstopi iz kroga rojstev in se vrne v večno domovino. Vsaka duša, torej tudi še tako obremenjeni demon ali zločinec, se bo nekega dne vrnila k Bogu.
Presledki med inkarnacijami posamezne duše so različno dolgi, lahko traja od nekaj tednov do več sto let. Ko duhovno napredujemo se dolžina teh periodičnih umikov poveča, dokler ne preživimo mnogo več časa ‘na drugi strani’ kot pa v fizični inkarnaciji. Ko pa se pot učeništva približuje koncu se obdobja med inkarnacijami spet skrajšajo: videti je, kot da je duša spodbujena, da zaključi svoje eone dolge izkušnje v fizičnem svetu tako hitro kot je mogoče, in da si vneto prizadeva končati svoje obveznosti in služenje, ki se je začelo v prejšnjih inkarnacijah.
Premor med dvema utelešenjima, ki, duša preživi v kontemplacijskem področju (astralni svet), v katerem analizira in podoživlja dogodke in vtise iz obdobja preteklega utelešenja (»preteklega življenja«) ter snuje načrte za »novo življenje«, v katerem bo lahko storjene napake popravila. Izraz »novo življenje« je seveda neustrezen, saj je življenje (duše) nedeljivo, večno in ni omejeno na obstoj fizičnega telesa.
Ob vsakem spuščanju v telo (»inkarnaciji«) so duši prikriti spomini na prejšnje inkarnacije, saj bi bilo sicer življenje preveč težavno. Duša svoj karmični dolg veliko hitreje poravna na Zemlji v fizičnem telesu kot v onostranstvu brez njega. Z znanjem, opazovanjem, predano meditacijo, disciplino in odrekanjem je mogoče preseči ozke meje fizičnega obstoja in se zavesti svoje božanske narave že v času življenja na Zemlji.
Običajno se namera za inkarnacijo porodi v sami duši. Ko se to zgodi se duša, ki ji pomaga posebna skupina duhovnih pomočnikov, izbere ustrezne starše, ki bodo rodili fizično telo, katero ji mora služiti kot njeno naslednje izrazno sredstvo. Starše je potrebno skrbno izbrati ne samo glede na dedne lastnosti, temveč je treba tudi paziti na okolje, v katerem delujeta. Duša se vrača z določenimi nameni in za njihovo uresničitev je pomembno, da ima na voljo obliko z zahtevanimi potenciali kot tudi z ustreznim okoljem za potrebne izkušnje.
KARMA
Vse kar se nam v našem življenju dogaja, starši, ki so nas spočeli, vse osebe, ki smo jih v življenju srečali, službe, ki jih opravljamo, telo, ki se z leti spreminja, značaj, je rezultat tistega, kar smo posejali v prejšnjih življenjih in tudi v tem. K temu pa dodamo še vse kar smo podedovali od staršev, kot tudi tisto kar smo dobili iz skupinske karme, ki jo nosi biopolje naroda in človeštva nasploh.
Vsaka naša slaba misel, beseda ali dejanje ima odziv v Univerzumu. Te odgovornosti bi se morali neprenehoma zavedati. Bolj realni in prepričljivi kot smo v svojem delovanju, večji odziv dobimo nazaj tako v pozitivno kot negativno stran. Poseben problem je naše škodljivo delovanje, zavestno ali nezavedno. Močnejši kot smo v takem delovanju, večjo škodo ob tem povzročamo. Zla ne smemo povzročati niti v mislih. Tukaj niso mišljene tiste misli, ki nam spontano vdirajo v zavest, ampak tiste, ki jih gojimo in razvijamo, če razmišljamo, da se bo nekaj hudega zgodilo, da mi nečesa ne zmoremo, da gojimo željo po maščevanju,…
Razloge za naše bolezni, nesreče in razne neprijetnosti moramo iskati v našem škodljivem delovanju, razmišljanju in čustvovanju v tem in prejšnjih življenjih.
Na svoje škodljivo delovanje hitro dobimo odgovor. Pomembno pa je tudi dejstvo, da za naše napake plačajo tudi naši otroci in vnuki, ter pogosto tudi tisti, s katerimi živimo ali smo na nek način povezani.
Kdo ne pozna reka: ‘Sinovi plačujejo dolgove očetov’. Zakaj morajo biti bolni že mali otroci, je del odgovora , da ti plačujejo grehe svojih staršev in njihovih prednikov. Upoštevati pa je potrebno še vse, kar duša prinese s sabo iz svojih prejšnjih življenj.
Energijski napad je veliko močnejši kot fizični napad, zanj smo tudi močneje kaznovani oz. odgovorni. Kadar smo energijsko napadeni, za to obstaja določen razlog. Kadar doživimo agresijo, to pomeni, da imamo znotraj sebe podoben program (Tako zunaj, kot znotraj)
Previdno moramo biti tudi v mislih in čustvih. Ne smemo sprejeti nobene jasne negativne odločitve (‘Tega nikoli ne bom zmogel’, ‘Iz tebe ne bo nikoli nič’, ‘Zgodila se bo nesreča’,…), vsaka takšna fraza je tudi že program, ki deluje v naši podzavesti in ima sposobnost, da se razvija samodejno, brez naše kontrole.
Fizične in psihične bolezni, travme, naša usoda, so rezultat samoregulacije biopolja – karme.
KARMIČNI VZORCI
Konkretni primeri karmičnih vzorcev, kaj se je zgodilo v preteklih življenjih, kako se blokada izkazuje v sedanjem življenju
Primer 1; sedanje življenje: strah, odpor narediti korak naprej v življenju nasploh, pri odločitvah, tik pred zdajci obupati ali nekaj spremeniti, nekaj drugačnega sprejeti,….itd
Pretekla življenja: ogromno napačnih odločitev je oseba sprejela in zato jih je potem ‘zaklenil’ oz razvil strah odpor narediti korak naprej, ni več sprejemal odločitev, zato se ni nič spremenilo v življenju,….
Primer 2; sedanje življenje: v partnerskih odnosih je bila velikokrat prevarana; v odnosih nasploh tudi v določenih oblikah; zato jim ni zaupala, nesproščena pred njimi, v njej strah, da jo varajo, da bo prevarana, ljubosumje zato, kontrola nad partnerjem
Pretekla življenja: podobna zgodba, nezaupanje v moške v partnerskem odnosu, ker varajo; doživela še hujše prevare
Primer 3; sedanje življenje: oseba zaprta v smislu ne izraža realnega sebe, realnih občutkov, čustev,….itd
Pretekla življenja: oseba je izražala realno sebe, čustva ampak so ljudje to izkoristili…zato je potem zaprla ta del izražanja
Primer 4; sedanje življenje: odvisnost od hazardiranja, sposojanja denarja, nenehno v dolgovih
Pretekla življenja: nenehno ‘zakvačkan’ nič ni štimalo glede financ, v dolgovih, ustvarjal si je dolg na dolg, ker je imel prevelike apetite po denarju, hotel naenkrat zaslužiti ogromno denarja, preveč hotel ‘grabiti’ denar, zato se začel sposojati drugje; pohlep
Primeri: Izhajam iz lastnih izkušenj in izkušenj ljudi s katerimi sem do sedaj sodelovala, Nataša Krek, life coach terapevtka – medij – empat, hipnoterapevt
ZNANSTVENE RAZISKAVE
Prvi, ki je lotil raziskovanja obsmrtnih izkušenj, je bil Albert Heim, švicarski geolog in alpinist. K temu ga je spodbudilo predvsem lastno doživetje bližine smrti. Njegovo delo je nadaljeval in populariziral dr. Raimond Moody s knjigo Življenje po življenju. Od leta 1980 se pojavljajo vse bolj resne in sistematične študije o tej temi, narašča pa tudi število raziskovalcev.
Njihova odkritja se v veliki meri ujemajo, z vsako novo raziskavo pa je večje tudi védenje in razumevanje tega pojava. Objekt raziskovanje so ljudje, ki so doživeli bližino smrti ali so bili že klinično mrtvi. Metode raziskovanja temeljijo na analizi in klasifikaciji njihovih pričevanj, ki omogočajo uvid v psihološko in fenomenološko izkušnjo smrti.
Kar zadeva življenje duše je spol nepomemben, ker je v bistvu lastnost fizičnega in čustvenega obstoja. Zato, da ustrezno konča svoje izkušnje pa se duša periodično inkarnira bodisi v moško bodisi v žensko telo. Iz podobnih razlogov se duša uteleša v narodih in rasah vseh barv in lastnosti.
Naša prejšnja življenja so nas sooblikovala v to kar smo zdaj. Smo sinteza vsega kar se je zgodilo v preteklosti. Ko se nam to spoznanje krepi z odkrivanjem naših prejšnjih življenj, se nam poveča tudi zmožnost za obvladovanje in spreminjanje življenja.
Raziskovanje reinkarnacije in prejšnjih življenj nam lahko pomaga videti vzorce, spletanje okoliščin, ki segajo prek neposredne danosti. Ena izmed metod s katero odkrijemo pretekla življenja je hipnoza.
Reinkarniramo se tako, da značaj svojih osebnosti dograjujemo navzgor in všir, tako da se lahko popolno združijo v sozvočju z dušo. S takšnim povezovanjem in razvojem se naučimo izraziti energije in moči duše. Odpira se nam priložnost, da postanemo Gospodarji evolucije, posamezniki, ki so z močjo ljubezni in volje soustvarjalci sveta.
Majhni otroci pogosto sami od sebe ponudijo dokaze o prejšnjih življenjih. Pogosto omenjajo drug ‘dom’ in druga razmerja z ljudmi okrog sebe.
Ohranite odprtega duha. Spomnite se, da je bila prva zapoved davnih preročišč: ‘Spoznaj samega sebe’. Prevzemanje odgovornosti za lastno rast in ozaveščenost pomeni, da se odprete življenju na mnogih ravneh bivanja. Odgovornost pa pomeni, da črpate vse, kar lahko najdete iz vseh virov – ter vse to izluščite, preoblikujete in strnete v sistem trajne notranje rasti, uspešen za vas osebno. Gre za uporabo tistega, česar se naučite in kar izkusite, tako da je najboljše za vas. Spoznanje in ustvarjalna uporaba tega spoznanja dela iz življenja – v preteklosti, sedanjosti ali prihodnosti – čudež in pravljico.
Reinkarnacija obnavlja božansko pravičnost. Ustvarja resnično vero in upanje ter goji razumevanje življenja in smrti, veselja in tragedije. Življenju obnavlja smisel in nam vrača občutek vseobsegajoče ljubezni. Obnavlja stvarnost duhovnega znanja.
Božansko vesoljstvo vsakomur zagotavlja priložnost za notranjo rast. Ali jo bomo izkoristili ali ne, pa je stvar naše odločitve. Tako kot pri vsaki odločitvi sta tudi tukaj dve možnosti: uspeh in rast ali neuspeh. Če uspemo se premaknemo na višjo raven. Če nam spodleti, še ne pomeni, da smo izgubili. Le lekcijo moramo ponoviti še enkrat in še enkrat in še enkrat, če je potrebno. Če v šoli kar naprej dobivamo slabe ocene in ne moremo napredovati, se bomo končno naveličali in nekaj ukrenili. Reinkarnacija deluje podobno.
Ko začnemo razumevati to dogajanje, se osvobodimo strahov in bojazni. Otresemo se občutkov krivde in dobimo novo upanje in pričakovanja. Reinkarnacija je preprosta in čudovita. Prinaša odgovore. V njej so priložnosti življenja za ljubezen, rast in božanskost v nas samih.
Poznavanje naših prejšnjih življenj lahko odpre vznemirljive poglede v naša medčloveška razmerja, kariero in zdravje. Odgovori na pogosta vprašanja: ‘Zakaj se to vedno meni dogaja?’ Odkrije nove globine naše duševne sestave.
Kratka vaja:
Seznam vprašanj, ki naj vašega duha odprejo možnosti, da ste že kdaj živeli. To so pogosta vprašanja, ki jih je mogoče razložiti z reinkarnacijo, če so naši odgovori nanje pritrdilni. Čeprav jih je mogoče razložiti tudi drugače, ponujajo ključe do možnih eksistenc v preteklosti.
- So kraji, o katerih ste vedno sanjali, da bi jih obiskali?
- So kraji, ki jih za nobeno ceno ne bi hoteli obiskati?
- So zgodovinska obdobja, ki so vam blizu, o njih radi berete ali izveste kaj več?
- So kakšne dejavnosti, ki ste jih vedno posebno radi gledali ali v njih sodelovali?
- So dejavnosti v katerih te si vedno želeli sodelovati? Ali takšne, v katerih se ne želite udejstvovati?
- So določeni pokrajinski predeli, do katerih imate negativen odnos?
- Je kakšno območje te dežele, ki vas posebno privlači?
- So kakšni posebni ljudje ali ljudstva, ki vas posebno privlačijo ali zanimajo (raso, versko družbo,…)?
- So določeni ljudje (ali ljudstva), ki se jim skušate izogniti?
- Imate strahove ali bojazni, ki vas spremljajo vse življenje, že od otroških let?
- Kakšnih talentov se pri sebi zavedate, čeprav jih niste nikoli uporabljali?
- Kaj je vaša najljubša hrana? Katere ne marate?
- Imate že od rojstva kakšne kronične zdravstvene težave?
- So kakšne kronične težave, čustveni problemi ali odnosi, ki jih lahko pripišete zgodnjemu otroštvu?
- So ljudje s katerimi ste takoj doživeli pristen stik, čeprav ste jih šele pravkar spoznali? So osebe, ki so vas ob prvem stiku odvrnile in navdale z nelagodjem?
- Ste kdaj doživeli občutek ‘deja vu’ – že videno? To je občutek čudne domačnosti trenutne situacije, dogajanja in podobno – kot bi jih natanko takšne že doživeli – čeprav veste, da jih doživljate prvič
EDINI ZAKON DELOVANJA VESOLJA JE BREZPOGOJNO SPREJEMANJE VSEH IN VSAKEGA Z LJUBEZNIJO!
Give a Reply