»Življenje je energija, ki se ne uniči, ne izgine. Spreminja se le njegova oblika.«

Kako poteka medijstvo

To je sproščen pogovor, kjer vsi skupaj, medij, udeleženec, duhovni svet, duša preminulega, ustvarijo čudovito atmosfero ljubezni in povezanosti. Človek je pripravljen obrniti nov list v življenju.
Na medijstvu bodite odprti in sproščeni ter naj vas obdaja ljubezniv namen komuniciranja s preminulo osebo. Če človek poišče medija z namenom manipulacije ali pa pridobivanja materialnih informacij (zakaj je nekomu drugemu zapustil denar,…) ali pa morda zato, da skeptično preverja usposobljenost medija, potem se je potrebno zavedati, da duša preminulega v taki komunikaciji ne bo sodelovala.
Lahko se tudi zgodi, da sporočila do medija ne bodo pritekla jasno in gladko, če ste že v začetku pri tem skeptični ali imate prevelika pričakovanja. Duše namreč začutijo strah, jezo ali negotovost v prostoru in tako lahko komunikacija, ki jo medij sliši zveni nerazločno, kot žlobudranje.
Njihov namen ni kakršnokoli dokazovanje. Same duše določajo, kaj želijo povedati in kakšna bodo ta sporočila. Velikokrat so kratka, vendar prepoznavna. Duše so torej tiste, ki se odločijo ali so pripravljene na komunikacijo ali ne, včasih pa je le potrebno še malce počakati. V kolikor pa je komunikacija mogoča, boste prejeli številne potrditve, da je z vašo ljubljeno osebo vse v redu, da je srečna, da pazi na vas in vas ima še vedno neizmerno rada. Tovrstna komunikacija prinašajo obilo olajšanja in občutka ljubezni. Vemo, da z našimi dragimi ne bomo nikoli ločeni ter se bomo nekega dne znova srečali doma, v duhovnem svetu.
Medijstvo se svetuje vsaj 6 mesecev po odhodu duše iz fizičnega življenja, saj se mora le ta v duhovnem svetu prilagoditi na novo življenje.
Medijstvo poteka med 30 minut-ami in 90 minut-ami. Duša svojo identiteto potrdi s svojim prejšnjim življenjem, potem sledijo sporočila, ki so vam namenjena. Velikokrat se ne pojavi samo ena duša pokojnika, ampak več vaših ljubljenih oseb, ki vam želijo predati sporočila.

Življenje, telo, duša

Kaj je življenje? Ali je naše življenje samo obdobje med začetkom in koncem zemeljskega življenja, med rojstvom in smrtjo, med obema neizogibnima dogodkoma, ki sta za vse nas povezana največkrat z težavami in pogosto z bolečinami? Kaj res ne moremo reči o življenju nič drugega, kot da je človek spočet, da se razvija v materinem telesu do rojstva, da živi nekaj desetletij, da umre in je pokopan ter se razkroji zopet v svoje materialne sestavine? Ali je duša samo produkt zemeljskega telesa in premine skupaj z njim? Ali je organizem določen le z dednimi zasnovami staršev in prednikov, telo, ki se razvija in gradi po zakonih dednosti?
Življenje je ena od oblik energije. Tako kot naši znanstveniki še danes ne morejo jasno določiti od kod prihaja energija, zakaj in kako obstaja, tako ne morejo razložiti tudi življenja, samo opisujejo ga.
Človeško telo je bilo že v davni preteklosti uganka. Ljudje so ga skozi stoletja zelo podrobno raziskovali in analizirali. Posamezni deli telesa, zgradba telesa, struktura okostja, mišic,…Tudi govor, misli in ostale psihične sposobnosti človeka so bile teme raznih raziskovalcev in psihologov. A nekatere parapsihološke sposobnosti človeka so vendarle ostale nepojasnjene tudi v današnjem času.
Vsak od nas ima v sebi dušo. Vsi življenjski procesi izvirajo iz duše. Skozi dušo priteka božanska energija v fizično telo in ga poživlja. Duša je ‘knjiga življenja’. V njej je vse spravljeno. Tudi, ko odloži zemeljsko telo, ostane v njej vse, kar je človek nekdaj občutil, mislil, govoril in delal. To pomeni, da v duhovna območja vzamemo s seboj našo identiteto, našo zavest, naše napake in slabosti, modrosti in znanja iz tega in preteklih življenj, vsega kar se je naučila od svojega nastanka pa do tega trenutka. Žal pa se velikokrat zgodi, da se od svoje duše odmaknemo. Negativnosti bremenijo našo dušo, jo zasenčijo in zatemnijo. Pozitivno mišljenje in delovanje pa dušo osvobaja in osvetljuje.
Naša najvažnejša naloga naj bi bila, da bi ob koncu življenja imeli pozitivno bilanco, torej dušo, ki je rešena vseh bremen in zaslepljenosti. Pomembno je kaj vzamemo s sabo iz tega življenja. Pomembno je koliko je naša duša temna ali svetla, kajti to določa nadaljnjo pot naše duše po naši fizični smrti. Naše življenje na Zemlji je čas šolanja in učenja. Ta čas naj bi izkoristili. Če naša duša ne doseže učnega cilja tega življenja, bo moral človek v naslednjih življenjih na Zemlji reševati iste naloge, dokler ne bo rešil vseh in vsega poravnal. Zato je naša naloga v življenju , da spremenimo vse negativno v pozitivno, tako da bo v življenjski knjigi ob koncu samo še pozitivna bilanca.
Smrt je naše ponovno rojstvo, pri katerem se rodimo brez fizičnega telesa in v svetu, v katerem je več ljubezni, kot jo premoremo vsi ljudje skupaj. Smrt je rojstvo in rojstvo je smrt. S smrtjo ni končana naša življenjska pot. Smrt so vrata, skozi katera se nadaljuje pot na drugo raven bivanja. So vrata za življenje, ki bo tem svetlejše, čim bolj zavestno je človek premagal naloge v zemeljskem življenju. Smrt je postaja na poti naše duše k popolnemu življenju. Ko spoznamo kaj življenje resnično je, tedaj smrt ni ni več grozna. Realnost našega življenja se nadaljuje, sami pa odločamo kako.
Že tisočletja je vprašanje posmrtnega življenja ena izmed najbolj spornih in skrivnostnih tem, ki buri duhove pisateljev, filozofov, znanstvenikov in drugih. Dokazov za to je veliko. Nekateri segajo v obdobje pred našim štetjem, drugi pa so iz novejšega časa. Že v megalitskem obdobju (okrog leta 3000 pr.n.št.) so ljudje opravljali razne verske obrede, ki so temeljili na čaščenju bogov, njihove prošnje pa so se nanašale tako na zemeljsko življenje kot tudi na življenje po smrti.
​

Kaj se torej dogaja z osebo, ki nas zapušča?

Njene spodnje čakre se zapovrstjo močno odprejo in nato zapirajo, kronska čakra se izredno močno odpira in se pripravlja na to, da jo bo eterično telo zapustilo. Ob tem oseba ne čuti bolečin, kvečjemu olajšanje in občutek prostosti, svobode. Eterično telo se nato običajno zadržuje v bližini, dokler se toliko ne pripravi, da odleti v svoje novo življenjsko okolje. Nekatere osebe se ob tem počutijo povsem sproščeno in umirjeno, drugih je strah, tretji so zmedeni. Zato bi bilo prav, da bi takšno osebo ob njenih zadnjih trenutkih nekoliko pripravili in ji olajšali odhod, predvsem pa ji pomagali, da se znebi morebitnega strahu.
Tisti, ki nas zapušča si želi, da smo pripravljeni soočiti se z nadaljnjim življenjem tudi brez njega. Če nas bo ‘videl’, da smo objokani, zrušeni, bo zelo težko odšel v svoj novi svet. Tudi, ko smo bili otroci in če nam je kdo vzel našo najljubšo igračo, katera nam je prirasla k srcu, smo jokali. Prav tako pa ob izgubi bližnjega ne jokamo zato, ker se bojimo kaj bo z njim, temveč zato, ker smo izgubili nekoga, ki nam je bil pri srcu. Jokamo zase.
Ko naši bližnji preminejo, zapustijo telo in vstopijo v novo dimenzijo bivanja – v duhovni svet. Njihova zavest se pravzaprav osvobodi zemeljskih spon in stopi v novo, višje stanje zavesti. To je povsem naraven proces in v duhovnem svetu se prihoda duše veselijo prav tako, kot se mi veselimo rojstva otroka. Postopek prehoda v duhovni svet je tako obarvan z lepoto in čudežnostjo življenja.
Duše duhovnega sveta so polne ljubezni in prinašajo sporočila ljubezni, zato ni potrebe po strahu, ki se nam pojavlja zaradi napačne predstave medijstva, ki smo je vajeni v filmih. Že prvi stik se bo odvijal lahkotno in ljubeče. Posredujejo svojo ljubezen in hvaležnost. Sedaj bivajo v zelo lepi dimenziji duhovnega sveta, so srečne in želijo, da smo tudi mi tukaj v fizični realnosti srečni.
Duša je večna, vezi ljubezni pa nikoli ne preminejo.
Smrt je le eden od naravnih procesov v življenju. Ko telo premine, duša prestopi v duhovni svet. Tam kmalu odkrije, da smo vsi duhovna bitja s človeškimi izkušnjami in da je bilo naše življenje le eno od mnogih na našem potovanju skozi večnost, kamor smo prišli zato, da se duhovno razvijemo. Ko duša zapusti telo jo navadno sprejmejo starši, stari starši, drugi družinski člani ali prijatelji, ki so vam bili v času zemeljskega življenja naklonjeni. Lahko pa dušo pričakajo tudi duhovni vodniki.
Utelešenje je obdobje bivanja v telesu. Je samo pol razvojnega ciklusa. Celotni razvojni ciklus se razpenja od enega rojstva v snovni svet do naslednjega ponovnega rojstva. Od trenutka spočetja do telesnega prehoda, ki ga imenujemo smrt, je ena polovica ciklusa, ki ji pravijo tudi posvetna (se začne v hipu spočetja), telesna ali snovna faza. Druga polovica pa je čas od trenutka smrti do trenutka ponovnega rojstva; to fazo imenujemo tudi kozmični ali duhovni premor.
Premor duši dovoljuje, da se osveži po naporih telesnega življenja. Duši in njenim zemeljskim doživetjem omogoči, da jih razsvetli Božanski duh. Namenjen je krepitvi dušnih zmožnosti in njeni pripravi na vrnitev na svet, kjer bo morala dokončati morebitne kompenzacije ter nabrati nova znanja za nadaljnjo rast. Priprave na idealni čas, kraj, razmere za vse to zahtevajo svoj čas.

Reinkarnacija

Reinkarnacija pomeni različnim ljudem različne stvari. Je teorija, filozofija, verovanje in način življenja. Pojasnjuje številne, sicer nerazumljive pojave v življenju. Odpira vpogled v naše številne individualne razlike. In kar je še pomembneje, reinkarnacija zagotavlja model za vedenje in življenje, ki temelji na osebni odgovornosti. Smo gospodar svoje usode. Zato smo danes plod svoje preteklosti in da je tisto, kar bo jutri, odvisno od tega, kako živimo danes.
Dobesedno reinkarnacija pomeni vrnitev v snovno telo. Gre za prepričanje, da duša po smrti zapusti eno telo in se začne pripravljati na vrnitev v življenje v novi obliki. Okoliščine te vrnitve, okolje in podobno, določata posameznikova rast in napredek v prejšnjih življenjih. Osebnost je v vsakem življenju sinteza vsega, kar se je dogajalo prej, znova pa se rodi v okolje, ki ji bo omogočilo čim ugodnejši nadaljnji razvoj in rast. Zato bodo okoliščine našega ponovnega rojstva toliko ugodnejše, kolikor bolje bomo živeli svoja življenja. Duša se tako dolgo ponovno rojeva v svetu dobrega in zla (samsara), dokler se ne osvobodi spon nenehnega rojevanja in umiranja, kar doseže takrat, ko zraste na tak nivo osebnostnega razvoja, da se ji ni več potrebno utelešati.
​

Kako deluje reinkarnacija?

Reinkarnacija je dejansko sestavljena po univerzalnem sistemu dejanj oziroma karme, ki je za vse ljudi enak. Ob smrti namreč vsevedna zavest vpliva na sistem, kje se bomo ponovno rodili, kakšno telo bomo imeli in kdaj bo nastopilo ponovno rojstvo. Vsekakor pa ob smrti sodimo sami sebi, vendar ne na takšen način, da bi sebi dali bonitete, saj gre za neodvisno sodbo, ki deluje po takšnem sistemu, kakršni smo sami v življenju, kjer se seveda upošteva celoten kompleks vseh preteklih dejanj, besed in misli.
Reinkarnacija ima brez dvoma svoj pomen, zato v Budizmu pravijo, da je vse povezano v smislu praznine neodvisnega obstoja, o čemer je govoril tudi Einstein. Nikjer na tem svetu ne obstajajo stvari, ki bi bila neodvisna od drugih stvari. Vse je povezano, tako v materialnem kot duhovnem smislu. Dobro vemo, da je energija večna, kar pomeni, da jo ne moremo uničiti, le spreminja lahko svojo obliko. Podobno velja za naše življenje, saj sta rojstvo in smrt sestavni del vsakega življenja, zato imamo nenehni krog v katerem živimo.

Nauk o reinkarnaciji in krog življenj

Nauk o reinkarnaciji – nauk o vnovičnem rojstvu – je bil stoletja stvar vere ali posameznikovega osebnega prepričanja. Šele v drugi polovici 20. stoletja so se tega vprašanja sistematično lotili tudi znanstveniki. Njihova raziskovanja so šla v tri smeri; prvi so se oprli na obsmrtne izkušnje, drugi na pričevanja otrok, ki trdijo, da se spominjajo preteklega življenja, in tretji na izkušnje, pridobljene ob pomoči hipnoze.
Nauk o reinkarnaciji v takšni ali drugačni obliki podpirajo številne druge vzhodne religije, na čelu z budizmom. Govori o tem, da je člove­ška duša nesmrtna in podvržena naravnemu zakonu o vzro­ku in posledici: vsak žanje tisto, kar je sejal, neizravnane po­sledice pa se v obliki karme (dušne krivde) prenašajo naprej. Da bi dose­gla svoje očiščenje, mora duša skozi ciklični proces nepres­tanih rojstev in smrti v fizičnih telesih, dokler ne doseže prvobitne po­polnosti, izstopi iz kroga rojstev in se vrne v večno domovino. Vsaka duša, torej tudi še tako obremenjeni demon ali zločinec, se bo nekega dne vrnila k Bogu.
​
Presledki med inkarnacijami posamezne duše so različno dolgi, lahko traja od nekaj tednov do več sto let. Ko duhovno napredujemo se dolžina teh periodičnih umikov poveča, dokler ne preživimo mnogo več časa ‘na drugi strani’ kot pa v fizični inkarnaciji. Ko pa se pot učeništva približuje koncu se obdobja med inkarnacijami spet skrajšajo: videti je, kot da je duša spodbujena, da zaključi svoje eone dolge izkušnje v fizičnem svetu tako hitro kot je mogoče, in da si vneto prizadeva končati svoje obveznosti in služenje, ki se je začelo v prejšnjih inkarnacijah.
Premor med dvema utelešenjima, ki, duša preživi v kontemplacijskem področju (astralni svet), v katerem analizira in podoživlja dogodke in vtise iz obdobja preteklega utelešenja (»preteklega življenja«) ter snuje načrte za »novo življenje«, v katerem bo lahko storjene napake popravila. Izraz »novo življenje« je seveda neustrezen, saj je življenje (duše) nedeljivo, večno in ni omejeno na obstoj fizičnega telesa.
Ob vsakem spuščanju v telo (»inkarnaciji«) so duši prikriti spomini na prejšnje inkarnacije, saj bi bilo sicer življenje preveč težavno. Duša svoj karmični dolg veliko hitreje poravna na Zemlji v fizičnem telesu kot v onostran­stvu brez njega. Z znanjem, opazovanjem, predano meditacijo, disciplino in odre­kanjem je mogoče preseči ozke meje fizičnega obstoja in se zavesti svoje božanske narave že v času življenja na Zemlji.
Običajno se namera za inkarnacijo porodi v sami duši. Ko se to zgodi se duša, ki ji pomaga posebna skupina duhovnih pomočnikov, izbere ustrezne starše, ki bodo rodili fizično telo, katero ji mora služiti kot njeno naslednje izrazno sredstvo. Starše je potrebno skrbno izbrati ne samo glede na dedne lastnosti, temveč je treba tudi paziti na okolje, v katerem delujeta. Duša se vrača z določenimi nameni in za njihovo uresničitev je pomembno, da ima na voljo obliko z zahtevanimi potenciali kot tudi z ustreznim okoljem za potrebne izkušnje.
​

Znanstvene raziskave

Prvi, ki je lotil raziskovanja obsmrtnih izkušenj, je bil Albert Heim, švicarski geolog in alpinist. K temu ga je spodbudilo predvsem lastno doživetje bližine smrti. Njegovo delo je nadaljeval in populariziral dr. Raimond Moody s knjigo Življenje po življenju. Od leta 1980 se pojavljajo vse bolj resne in sistematične študije o tej temi, narašča pa tudi število raziskovalcev.
Njihova odkritja se v veliki meri ujemajo, z vsako novo raziskavo pa je večje tudi védenje in razumevanje tega pojava. Objekt raziskovanje so ljudje, ki so doživeli bližino smrti ali so bili že klinično mrtvi. Metode raziskovanja temeljijo na analizi in klasifikaciji njihovih pričevanj, ki omogočajo uvid v psihološko in fenomenološko izkušnjo smrti.

​Kar zadeva življenje duše je spol nepomemben, ker je v bistvu lastnost fizičnega in čustvenega obstoja. Zato, da ustrezno konča svoje izkušnje pa se duša periodično inkarnira bodisi v moško bodisi v žensko telo. Iz podobnih razlogov se duša uteleša v narodih in rasah vseh barv in lastnosti.

Naša prejšnja življenja so nas sooblikovala v to kar smo zdaj. Smo sinteza vsega kar se je zgodilo v preteklosti. Ko se nam to spoznanje krepi z odkrivanjem naših prejšnjih življenj, se nam poveča tudi zmožnost za obvladovanje in spreminjanje življenja.
Raziskovanje reinkarnacije in prejšnjih življenj nam lahko pomaga videti vzorce, spletanje okoliščin, ki segajo prek neposredne danosti. Ena izmed metod s katero odkrijemo pretekla življenja je hipnoza.
Reinkarniramo se tako, da značaj svojih osebnosti dograjujemo navzgor in všir, tako da se lahko popolno združijo v sozvočju z dušo. S takšnim povezovanjem in razvojem se naučimo izraziti energije in moči duše. Odpira se nam priložnost, da postanemo Gospodarji evolucije, posamezniki, ki so z močjo ljubezni in volje soustvarjalci sveta.
Majhni otroci pogosto sami od sebe ponudijo dokaze o prejšnjih življenjih. Pogosto omenjajo drug ‘dom’ in druga razmerja z ljudmi okrog sebe.
Ohranite odprtega duha. Spomnite se, da je bila prva zapoved davnih preročišč: ‘Spoznaj samega sebe’. Prevzemanje odgovornosti za lastno rast in ozaveščenost pomeni, da se odprete življenju na mnogih ravneh bivanja. Odgovornost pa pomeni, da črpate vse, kar lahko najdete iz vseh virov – ter vse to izluščite, preoblikujete in strnete v sistem trajne notranje rasti, uspešen za vas osebno. Gre za uporabo tistega, česar se naučite in kar izkusite, tako da je najboljše za vas. Spoznanje in ustvarjalna uporaba tega spoznanja dela iz življenja – v preteklosti, sedanjosti ali prihodnosti – čudež in pravljico.
Reinkarnacija obnavlja božansko pravičnost. Ustvarja resnično vero in upanje ter goji razumevanje življenja in smrti, veselja in tragedije. Življenju obnavlja smisel in nam vrača občutek vseobsegajoče ljubezni. Obnavlja stvarnost duhovnega znanja.
Božansko vesoljstvo vsakomur zagotavlja priložnost za notranjo rast. Ali jo bomo izkoristili ali ne, pa je stvar naše odločitve. Tako kot pri vsaki odločitvi sta tudi tukaj dve možnosti: uspeh in rast ali neuspeh. Če uspemo se premaknemo na višjo raven. Če nam spodleti, še ne pomeni, da smo izgubili. Le lekcijo moramo ponoviti še enkrat in še enkrat in še enkrat, če je potrebno. Če v šoli kar naprej dobivamo slabe ocene in ne moremo napredovati, se bomo končno naveličali in nekaj ukrenili. Reinkarnacija deluje podobno.
Ko začnemo razumevati to dogajanje, se osvobodimo strahov in bojazni. Otresemo se občutkov krivde in dobimo novo upanje in pričakovanja. Reinkarnacija je preprosta in čudovita. Prinaša odgovore. V njej so priložnosti življenja za ljubezen, rast in božanskost v nas samih.
Poznavanje naših prejšnjih življenj lahko odpre vznemirljive poglede v naša medčloveška razmerja, kariero in zdravje. Odgovori na pogosta vprašanja: ‘Zakaj se to vedno meni dogaja?’ Odkrije nove globine naše duševne sestave.

Kratka vaja:
Seznam vprašanj, ki naj vašega duha odprejo možnosti, da ste že kdaj živeli. To so pogosta vprašanja, ki jih je mogoče razložiti z reinkarnacijo, če so naši odgovori nanje pritrdilni. Čeprav jih je mogoče razložiti tudi drugače, ponujajo ključe do možnih eksistenc v preteklosti.

»Duša je ‘knjiga življenja’, v njej je spravljeno vse, kar je človek nekdaj občutil, mislil, govoril in delal.«