KDAJ JE ČLOVEK ZDRAV, ZADOVOLJEN, SPROŠČEN, MIREN

KDAJ JE ČLOVEK ZDRAV, ZADOVOLJEN, SPROŠČEN, MIREN

….Ko zaupamo v sebe, prihodnost, življenje…

… ko se upamo, ko si dovolimo se soočiti z negativnim delom sebe…

… ko imamo čustveno ravnovesje…ko so naša čustva zdrava…ko jih ne odrivamo, zanikamo, ampak jih razumemo in sprostimo…

…ko ne bežimo več pred samim seboj…ko neposredno doživljamo to kar je…

… ko telo in um sodelujeta, se ne bojujeta…ko se ne čutimo odtujene od svojega telesa…

… ko nehamo nadzorovati, ko sprejmemo, dojamemo, da ne moremo imeti vsega pod nadzorom… ko si dovolimo biti lahkotni kot otroci…

…ko ne iščemo odrešitev v prihodnosti, ko ne skačemo v prihodnost ali ko ne iščemo obžalovanje v preteklosti, ko ne skačemo v preteklost…ko smo popolnoma tukaj v tem dihu, trenutku v tišini, ki obstaja pod vsemi mislimi…

… ko nehamo bežati pred nelagodjem in ga začnemo sprejemati kot del življenja, ne kot sovražnika… Takrat se telo umiri, dih počije in srce odpre…

…ko si dovolimo čutiti, brez cenzure, brez sramu brez bega v mislih in dejanjih…

Večina našega nemira izvira iz odpora do čutenj. Ko čutimo žalost a si rečemo ‘ne bi smel biti žalosten’, raje se tolažimo v delu, pred ekranom, z hrano in telo, ki ni slišano začne kričati skozi napetost, nesproščenost, tesnobo,…itd

Ko pa si dovolimo začutiti, takrat občutek doseže vrh in naravno odteče. Kot val. In ko val odteče ostane prostor in v tem prostoru je mir. Ne umeten, ne vsiljen ampak tisti, ki je bil ves čas pod površjem.

Dovoliti si čutiti je največje zdravilo in največji pogum.

V grobem povedano;

…Dovoliti si sprejeti tudi svojo temno plat, priznati si…

… da nismo samo prijazni, racionalni, uspešni, dobre volje,…da smo tudi jezni, žalostni, nezadovoljni, prestrašeni, leni, negotovi. Ko si priznamo, da nehamo zanikati, takrat temna plat izgubi svojo moč, da nas nadzoruje.

…. Zdravje – postane celovitost, ne odsotnost bolezni…

…. Zadovoljstvo – ni več lov za svetlobno podobo, ampak počitek v smernici o sebi…

…. Sproščenost – pride, ker ne porabljamo več energije za skrivanje delov sebe…

… mir – je, ko ni več notranjega sovražnika, ko sta svetloba in senca v sobi in se ne tepeta…

In morda najlepše; ko sprejmemo svojo temo, postanemo manj obsojajoči do drugih. Vemo, da vsak nosi svojo temo in to je pristna sočutnost, ne tista iz dolžnosti, ampak iz prepoznave.

Izhajam iz lastnih izkušenj in izkušenj ljudi s katerimi sem do sedaj sodelovala, Nataša Krek, life coach terapevtka – medij – empat, hipnoterapevt