TELO NE POZABI

TELO NE POZABI! Zakaj se naši možgani oklepajo bolečine in kako jo nežno spustiti 

Si se kdaj znašel/a v situaciji, ki ko te je neki povsem nepomemben dogodek – vonj po dezodorantu, pesem na radiu, določen ton glasu – nenadoma ‘vrgel’ nazaj v preteklost? Postalo ti je slabo, srce je začelo hitreje biti, morda orosile oči, čeprav se zavestno nisi spomnil/a ničesar hudega? 

Ni naključje. Niti ni znak, da si preobčutljiv/a ali da prehitevaš. To je tvoje telo, ki šepeta (ali celo vpije) svojo zgodbo, ki je tvoj zavestni umu mogoče že potisnil v ozadje, a so jo tvoje celice shranile za vedno. 

Telo je kot ‘arhiv’ čustev 

Naši možgani so neverjeten organ. Njihova glavna naloga je, da nas ohranijo pri življenju. Vsako travmo, bolečino, bolečo izkušnjo, vsak trenutek, ko nam je bilo hudo, so zabeležili z enim samim namenom: PAZI TO JE NEVARNO! Izogni se temu v prihodnosti. 

Težava je v tem, da naš sistem za preživetje ne loči med fizično in čustveno grožnjo. Za tvoje telo je javno ponižanje v šoli, delovnem mestu,… enako resno kot dotik vročega štedilnika . In tako kot se boš instiktivno umaknil/a od vroče plošče, se bo tvoje telo instiktivno odzvalo na sprožilce, ki spominjajo na staro čustveno rano. 

Travma pusti posledice v našem telesu in umu, tudi, če se jo zavestno ne spominjamo. Te sledi so kot usedline na dnu reke. Čeprav je površina mirna tok pod njo še vedno obstaja in vpliva na vse, kar plava na njej. 

Kako se negativna čustva zapišejo v naše fizično telo? 

Si se kdaj zbudil/a s trdimi rameni, čeprav nisi fizično nič delal/a težjega. Ali te pogosto boli glava brez pravega medicinskega vzroka? Ali občutiš cmok v grlu ravno takrat, ko bi moral/a nekaj pomembnega povedati, pa ne zmoreš? Telo ti na svoj način sporoča. Pozabljamo, da naše telo in um nista ločena, ampak delujeta kot popoln prepleten sistem. Negativna čustva, ki jih ne predelamo ne izginejo kar v nič. Naselijo se v nas.  

Psihosomatika 

Psihosomatski simptomi so zelo resnični. So posledica dolgotrajnega stresa, potlačene jeze, nerazrešene žalosti, kronične tesnobe na naš živčni sistem in notranje organe. 

Ko doživimo čustveni stres naše telo sproži fiziološke odzive (pospeši se srčni utrip, napnejo se mišice,…). Težava nastane, ko ta odziv postane kroničen. . Energija, ki bi morala biti porabljena za akcijo ostane ujeta v telesu.  

Kako se kaže v vsakdanjem življenju? 

Mogoče se ne spomniš, da te je partner/ka v prejšnji zvezi nenehno kritiziral/a, vendar vsakič, ko ti trenutni partner poda konstruktivno pripombo, začutiš leden oblak v želodcu in potrebo, da se zapreš vase. 

Mogoče si pozabil/a na trenutek v otroštvu, ko si glasno izrazil/a svoje mnenje in so te utišali vendar še vedno čutiš cmok v grlu, preden spregovoriš na sestanku. 

Možgani so travmo shranili, telo pa jo vsak dan znova obudi v obliki napetosti v ramenih, kronične utrujenosti, tesnobe ali nepojasnjenih bolečin. To je način telesa, da kriči , ‘tukaj nekaj ni vredu’. ‘Počakaj to bolečino smo že čutili.’ 

Pot do celjenja, nič ni izgubljeno 

Zavedanje, da telo vse shranjuje, se lahko sprva sliši zastrašujoče. Ampak je lahko kot darilo. Če se je telo sposobno ‘naučiti’ bolečine, se je sposobno ‘naučiti’ tudi varnosti in miru. 

Naučiti se moramo poslušati svoje telo in mu ponuditi tisto kar potrebuje sedaj – varnost 

• Ustavi se in začuti – ko začutiš, da te prevzema nepričakovana čustvena reakcija, se za trenutek ustavi. Ne sprašuj se ‘zakaj’ ampak ‘kje to čutiš v telesu (stisk v prsih, kamen v želodcu,…). To preusmeri pozornost od misli k občutkom 

• Dih je sidro – ko začutiš napetost, se osredotoči na dih. Dih je most med zavestjo in avtonomnim živčnim sistemom. Počasi in globoko vdihni in še počasneje izdihni. S tem telesu sporočiš: ‘ pozor preklican. Varen/varna sem.’ 

• Gibanje kot sproščanje – travma se zagozdi v telesu. Gibanje (joga, hoja, ples,…) pomaga to energijo sprostiti. Stresanje z rokami in nogami je učinkovito. To počnejo živali. 

• Sočutje do sebe – najpomembneje je, da si nehaš govoriti, da bi moral/a že biti čez to. Tvoje telo je naredilo točno to kar je moralo, da te je zaščitilo. Telo te je opozorilo, ponudi mu tolažbo 

• spremeni svoje negativne vzorce, prepričanja, očisti se zapisanih travm, negativnih čustev, spominov z raznimi tehnikami za preoblikovanje, sproščanje le-tega.  

Kako prisluhniti telesu 

Prvo je zavedanje. Vprašaj se: 

• kje v telesu trenutno čutim nelagodje 

• kakšen občutek je to (pritisk, tiščanje, zbadanje,…) 

• če bi ta občutek imel glas kaj bi rekel? Preveč me je, nočem več nositi tega, žalosten/na sem, jezen/na sem 

Ko enkrat razumemo, da so naši odzivi pogosto le odmevi preteklosti, lahko začnemo pisati novo zgodbo. Tako kjer nismo več ujetniki svojih spominov, ampak sočutni opazovalci svojega telesa, ki si zasluži mir in ljubezen. 

Zemljevid telesa: kje se skrivajo naša čustva (le nekateri primeri) 

Ramena in vrat (napetost, bolečina); središče za odgovornost in breme. Ko nase prevzemamo preveč obveznosti, skrbi za druge, ali težko prosimo za pomoč, se tu kopiči napetost. Pogosto je tudi prostor potlačene jeze  

Križ in spodnji del hrbta; pogosto povezan z občutkom pomanjkanja podpore. Mogoče se ne počutimo dovolj podprti od drugih. 

Čeljust, zobje; stisnjena čeljust, škrtanje z zobmi ponoči, sta pogosto znak potlačene jeze in nezmožnosti izražanja 

Prsni koš in srce; težo dihanje, občutek tiščanja v prsih ali celo bolečine, so pogosto znak zapuščenosti, žalosti, nezmožnosti sprejemanja ljubezni.  

Trebušna regija (želodec, črevesje); naši drugi možgani; tu se naselijo strah in tesnoba, neprebavljene življenjske situacije.  

Oči; težave; to običajno pomeni, nezmožnost videti v nas ali življenju oz nočemo videti nečesa 

Ušesa; predstavljajo zmožnost slišati, to navadno pomeni, da se dogaja nekaj česar nočemo slišati. Bolečina v ušesih pomeni, da nas to kar smo slišali, boli..  

Glavoboli; si skušamo povedati, da smo nekaj naredili narobe 

Migrene; si ustvarjajo ljudje, ki stremijo k popolnosti, pritiskajo nase, tudi prikrita jeza 

Roke; predstavljajo našo sposobnost objeti življenjske izkušnje. Stara čustva skladiščimo v sklepih. Komolci prikazujejo kako smo prilagodljivi v spreminjanju smeri.   

Mehur, težave; večina težav prihaja od tega, da smo jezni, običajno na svojega partnerja. Razjezi nas nekaj kar je povezano z našo ženskostjo ali moškostjo. 

Noge; nas nosijo skozi življenje. Običajno težave opozarjajo, da nas je strah stopiti naprej ali da se nočemo premakniti v določeno smer.