P.M.: Imam diabetes tipa I in z avtogenim treningom ter ostalimi tehnikami, ki sem jih prejel od Nataše se mi je bistveno izboljšalo povprečje glukoze v urinu, jutranji sladkor je pred začetkom terapij bil visok (13 – 15 mmol/L), sedaj pa je v normalnem povprečju (do 8 mmol/L). Postal sem samozavestnejši, trdnejši, odločnejši, mirnejši, stresa ne poznam več. Sedaj si upam izrazit samega sebe, svoje občutke, mišljenje. Napetost v zgornjem delu hrbta je popolnoma popustila. Včasih me je vsake toliko časa uščipnilo v hrbtu, zdaj tega ni več. Zato iskrena hvala za vso njeno pomoč.
E.Ž.: K ga.Krek sem prišla z diagnozo izgorelosti. Bila sem v obdobju opuščanja antidepresivov. Žal so antidepresivi samo omilili simptome slabega počutja niso pa rešili težav, ki sem jih imela, zato so se pokazali ponovni znaki depresije in slabega počutja. Ponovno se je vrnila nespečnost, težave s spominom (zaradi obremenjenosti z težavami v službi sem pozabljala na terapevtkine termine), problemi v službi so me obremenjevali tudi doma, odnosi v družino so bili napeti.
S programom sprostitvenih tehnik sem na naravni način vzpostavila ravnotežje v telesu in ugotovila, da je moje tele bilo v nenehnem krču. Šele z obvladovanjem sprostitvenih tehnik sem dojela kaj pomeni sproščenost. Izginile so težave s spanjem, s spominom, postala sem neobčutljiva na mobing v službi, energijo nisem več uporabljala za nepotrebne stvari temveč sem jih usmerila k svojim željam in cilju. Lahko rečem, da mi je omenjene tehnike spremenile življenje. S problemi se več ne soočam kot z težavo temveč kot z izzivi. Sem zbrana, dobre volje in mirna, kljub težkim preizkušnjam. Tudi odnosi v družini so se uredili.
B.L.: Po izjemno stresnem in zahtevnem večletnem obdobju tako na čustveno-osebni kot tudi na karierni ravni sem kljub številnim osebnim uspehom doživel vsestranski telesni krč, psihično krizo in močno apatičnost do življenja in vsega, kar me je obdajalo. Cilji, ki sem si jih zadal in od katerih sem pričakoval nov zagon, so se sicer uresničili, toda od vsega skupaj nisem doživel pričakovanega osebnega zadovoljstva. Življenje sem doživljal popolnoma prazno, razočarano, ne da bi bil sposoben občutiti kakršen koli občutek sreče ali notranjega miru. V eksistencialnem smislu mi sicer ni nič manjkalo, toda v sebi sem bil močno zagrenjen, po telesu pa zakrčen, pri čemer se mi je pojavilo tudi nepojasnjeno kronično vnetje prostate.
Za pomoč sem se obrnil na Natašo, kjer so me s pomočjo bownove terapije, avtogenih treningov, hipnoterapije in še drugih dodatnih terapij v nekaj mesecih spravili na noge. Ukrivljena telesna drža se mi je začela popravljati, prostata se je po nekaj mesecih kroničnih bolečin končno začela zdraviti, življenje sem začel čutiti v vsej svoji globini, izboljšala pa se mi je tudi samopodoba ter oblikoval sem si trdno samozavest. Lahko rečem, da sem se s pomočjo teh terapij prvič, v globljem smislu, spoznal, kdo v resnici sem in kako delujem ter, kar je najpomembnejše, spregledal (začutil) sem, katerih napak ne smem več ponavljati, da si ne bi spet škodoval. Vseh izjemnih pozitivnih sprememb na telesni in duševni ravni ni mogoče na kratko opisati, vendar strnjeno rečeno, Nataša mi je omogočila, da sem končno postal sam sebi prijatelj in prenehal biti samodestruktiven.
A.Ž.: Ob prihodu k terapevtki sem imela težave z koncentracijo in posledično slabe rezultate v šoli. Imela sem slabo samopodobo in malo samozavesti. Diagnoza mojega splošnega zdravnika je bila depresija. Terapevtka me je naučila vaj avtogenega treninga in s pomočjo beta stanja odstranila težave s samozavestjo, ki so bile zelo hitro opazne. Tudi slab uspeh v šoli se je začel hitro izboljševati. Depresija je segla globlje zato sva za to rabili več časa. K terapevtki sem nehala hoditi pred enim letom, pozitivne učinke seans čutim še danes. Pokazala mi je kako tudi v prihodnosti brez čustvene nestabilnosti premagujem življenjske ovire in za to sem ji neizmerno zahvalna.
T.T: Spoštovani bralci, svojo izkušnjo bi rad delil z vsakim, kateri ste šli ali pa greste skozi lasten peklenski obroč, kateremu ni in ni izhoda. Je malo bolje in zopet pride v momentu mentalni prepad, katerega se pa na zunaj ne vidi, najbližji pa kmalu opazijo, da nekaj ni vse normalno.
Moja zgodba : Vesel delaven študent – obožuje svoje delo in mu je predan, dela, študira samoplačniško in živi skromno na morju, stran od doma, vse lepo in prav. Skozi leta v podjetju sem kar hitro napredoval in bil večkrat nagrajen, dobro zaslužil… Nikoli si nisem mislil, da bom 14 let delal v 1.podjetju, pa vendarle sem ostal lojalen, zanesljiv… Pritiski so bili enormni, 24-urna dosegljivost 7 dni v tednu, tuji jeziki, množice ljudi, kongresi, protokoli, standardi, kodeks… Spoznal lepo punco se zaljubil in šel na predporočno potovanje, izbiral imena otrok… nekega dne pa se življenje začne čez 1 telefonski klic spreminjati – infarkt očeta. Mama me je klicala, likal sem srajco za drug delovni dan in mi povedala da je že vse ok, je preživel. Točno čez 1 leto, (v 1 tednu) sem v torek bil 1. nadrt z strani vodstva, v četrtek drugi infarkt očeta, v nedeljo nesreča treh sodelavcev samo 1 preživel. V službi pa dnevni pritiski, delavnik do 10 ur. Bili so še 3-je infarkti… Dobil sem težko utež na hrbet – dobesedno sem jo čutil, šele letos po 8 letih mi je šla dol z hrbta na seansi pri Ge. Nataši. Obiskoval sem Psihologa, ko me je nepričakovano zapustila še punca – še ena utež na prsa, kateri mi je postavil diagnozo: Izgorelost, policijski sidrom post travmatičnih izkušenj, morate biti močen… Zdravnica mi je dala antidepresive-bilo je boljše 9 mesecev samo z 12 kg več in ponovno zime so najtežje – zopet težave, ko misliš da si že zdrav. Žalost, tesnoba, enormni strahovi, razočaranje, alkoholizem, kajenje, obup, beg v osamljenost, nevarno povišan holesterol, kri na blatu, razbijanje srca ponoči, nespečnost, nenadna panika… Misli so čisto druge, sploh jih ne poznaš, od kje to prihaja v mene, kaj je to postelja se mi premika ponoči, roj muh me je napadel ponoči… ? Ne greš več med ljudi – ne zmoreš več. Pustil sem redno službo nisem več zdržal, šel k prijatelju v novo službo – ni šlo. Dolga leta sem taval in se spraševal zakaj se meni to dogaja, kdaj bo konec tega peklenskega obroča – ni bilo odgovora. Ostal sem še brez rednih dohodkov in dodatnega zdravstvenega zavarovanja z stanovanjskim kreditom vred. Danes je enormno bolje po 3 mesecih pri Ge. Nataši. Ne morem verjeti : da spim, jem normalno, ni več črnih misli, misli prihajajo čisto druge – bodrim se, ni alkohola, vrnil sem se v šport, dobro delam z s.p., veselim se zdravniških pregledov, koža je čisto druga, doma so mi rekli da sem čuden…) Hvala ti Nataša – ko bom uspel dobiš najnovejšega Mercedesa… se nadaljuje, LP A.M..
H.B.: Moje življenje se je v nosečnosti obrnilo na glavo, name se je zvrnilo kup težav in težkih preizkušenj. Postala sem napsihirana do te meje, da tudi z otrokom kaj ne bo ok, saj so bili napadi včasih tako hudi, da jih ne bi tudi v najboljših časih zlahka predelala. Ne bom se spuščala v svoje težave in opisovala podrobnosti, ker bi želela čim prej pozabiti. Napisala bom samo to, da sem imela pretekli porod rizičen zame in za prvega sina, ki ima zdravstvene težave. Bolj kot sem si delala mir, da grem rodit močna, bolj sem dobivala preizkušnje, ki so me sesuvale.
Poiskala sem Natašo in to me je rešilo, rešilo do te meje, da se nisem popolnoma zlomila. Psihologinja v porodnišnici mi je svetovala antidepresive, vendar me je poslala domov brez recepta. Lahko sem samo hvaležna višji sili in seveda Nataši, da so se stvari odvile kot so se. Moj sinko je super dojenček, prav poseben otrok, povsod dobi pozornost in se obnaša kot zvezda. Jaz kljub vsemu nagajanju počasi napredujem in sem ok.
Nosečnost je kar naporno obdobje in pride prav pomoč in razumevanje, da gre ženska rodit močna. Jaz žal tega doma ravno nisem dobila in mi je samo žal, da nisem poiskala Nataše že prej.
Res priporočam nosečnicam, da se ojačate in pripravite na porod. Seveda sledi potem še vse ostalo, dojenček, zmeden partner, pametne tašče, jaz sem imela še druge fronte… Upam, da pri vas ne bo tako.;)
Drugi del: sedaj je moj mali škrat že pravi fant in sva začeli čistiti globlje. Moram priznati, da me je prav zašejkalo v vse smeri. Končno sem se začela postavljati zase in za moje najbližje. Mojega dragega, pa postavljati na mesto malo drugače. In se sama sebi čudim. Sploh se več ne razpravljam in pogajam. Naredim to v stavku ali dveh. Prav ni mi jasno kako sem se ujela v to past razpravljanja in pogajanj po mesece in mesece. Očitno ima profesionalno deformacijo.;) Namesto reševanja težav sem dobilla napad. Me po tem malo pomazil, da sem dala mir. Pa spet po svoje. Ja res je, sedaj vem iz kje to izvira pri meni in pri njemu. Če sem se do sedaj raje umikala in pustila, da vozijo po meni in moji družini. Se sedaj ne mislim več! Pa mi je čisto vseeno ali me on podpre ali pa ne. Večna upornica! Pri sebi doma sem se temu uprla pri šestnajstih, sedaj bom pa tiho še enkrat. Nič več! Vsi nosimo s seboj prtljago, ki zna biti pretežka in posledično je naše življenje napornejše. Hvala Nataša, da si mi olajšala to breme. Bilo je prenaporno.